Uporabne teme s področja komunikacije, joge in razumevanja telesa in uma.

Dih je plesalec, gib mu sledi

Na januarskem tečaju tibetanskih vaj v Vita Centru v Naklem se nam je pridružil tudi novinar Nedela Grega Kališnik. Nastal je članek, ki opisuje njegovo doživljanje tibetanskih vaj in tečaja.

Članek je objavljen na spletni strani Nedela

Imel sem sošolca, športnika, kompaktno grajenega telesa. Po srednji šoli je šel zaresno v plezarijo. Jaz sem imel pri 18 letih telo 11-letnika. Ko se srečava po treh desetletjih, je fizično tak, da bi si še kot najstnik zavidal, sam sem se v življenju zaplezal in težko opredelim svoje skeletje. Njemu pa se je po vseh teh letih le tetovaža na rami spustila, pa še to ne ponesreči. Resda živi in je živel bistveno bolj zdravo od večine, pa vendar. Namignil mi je, da vsako jutro, če le gre, opravi tibetanske vaje pomlajevanja. Zadevo sem poguglal, se je lotil in po mesecu obupal. Zdaj pa se odpravil na delavnico v Naklo, k vrelcu mladosti v center, namenjen življenju, Viti. Sprejela nas je učiteljica joge Helena Žitnik.

Preobrazba

Tako kot prebivalko Štajerske in vrsto kokoši ločimo z zgolj z velikostjo začetnice, tako prebivalce Tibeta od njihovih obredov pomlajevanja, torej, tibetanci z malo. Menihi, Tibetanci, menda gojijo tibetance že več kot 2000 let. Zahod pa jih je spoznal leta 1939 iz knjižice Vrelec mladosti Američana Petra Kelderja. Ta naj bi bil spoznal upokojenega vojaka, polkovnika, psevdoimenovanega Bradford, osivelega, hodečega s palico. Ki je šel v Tibet in se vrnil neprepoznaven. Temnih las, par desetletij mlajši. Ker se je tamkaj spoznal s petimi obredi. Od tedaj so ti menda pomagali milijonom ljudi po svetu, zakaj ne bi preprostemu Slovencu. Pa še to sem slišal od znanskih naključnic, kar nekaj jih ima vsaj eno prijateljico, ki se je s tibetanci popolnoma spremenila, (ampak) na bolje.

V Naklo sem vzel prazen bidon, dekico, 660 dek svojega telesa in armafleks. So me doma opozorili, da ne bo pravšen, da preveč drsi. A v Naklo sem šel prenaglo, da bi jim prisluhnil.

Med iskanjem Vite me domačin usmeri proti pravim vratom, in ko izve, da sem prišel po mladost, reže se pripomni, hja, edini moški boste.

Pa se je uštel, med seanso je bilo spolsko razmerje približno ena proti osem, devet. Moška sva bila dva. Enemu je na majici pisalo Aktivirani očka, drugemu Natural born climber. Prvi je z napisom mislil resno, drugemu je bil v zasmeh.

Žitnikova, učiteljica hatha joge – prepišem z neta, beseda ha pomeni solarno, življenjsko silo, tha lunarno ali mentalno – je vsakega posebej toplo pozdravila. Fanta nisva skupaj sedla, neprimerni armafleks so mi takoj zamenjali. Prišli smo, da bi se obrede pomlajevanja naučili izvajati pravilno. Obredi so lahko zgolj fiskultura, lahko so bistveno več. Gre za jogijski sistem petih kombinacij, telesnih položajev v gibanju. S katerimi pridobimo energijo, zdravje, fokus, obredi naj bi uravnavali vrtenje glavnih sedmih človekovih energijskih središč, čaker, da se vrtinčijo kot pri zdravem, približno četrt stoletja mladem človeškem bitju. Sam bi moral do te stopnje nazadovati oziroma napredovati za polovico svojega življenja.

Ampak takoj hladen tuš. Žitnikova: »Še bodo sivi laski.« In približno sem razumel, da gre pri tibetancih za notranje pomlajevanje. Energija, čakre, žleze, hormoni, ravnovesje … Enega od naju, moških, opazka o laseh ni zadevala, ker je bil pobrit.

Preprosto

Iz vrelca mladosti smo prišli črpat babice, vnukinje, matere, pa one, ki so jim bile babice pravkar v pomoč, saj so na svet spravile novo bitje, sebe sem prištel kot nekoliko mlajšega brata ene od babic. Bosi naj bi bili, sam sem ostal v štunfkih z nedrsečimi podplati.

Obredi, nas uvede Žitnikova, so preprosti, a če jih delaš narobe, lahko škodljivi. Zlasti ob izračunu, da lahko v enem letu pridelaš tudi 30.000 ponovitev.

Zato se je pred polotevanjem dobro ogreti. Zadihal sem se že pri uvodnem dihu radosti in poskušal iz svojega telesa zapored sestaviti položaj deske, mize, mačke, kobre, strešice, izpadni korak. Za desko, se zdi, sem rojen, za predklon, pa ne podrepniški, pač dotalni, nikakor.

V ozadju ni bilo glasbe, le učiteljičin glas. In sprehajajoči se stas, ob vsaki ogrevalni vaji nas je popravljala, nam svetovala, tudi pohvalila.

Potem pa prvi obred, vrtenje v stoječem položaju, nasvet, naj se skoncentriramo na določeno točko, kot baletke, in skušamo potovati okoli svoje osi. Da se ne bi kdo pretrdo po tleh zložil. Še to, vrteli smo se v smeri urnega kazalca, analogno mišljeno, v desno smer. Vobče, razen, upam, v politiki, naj bi veljalo, da je desnosučnost pozitivna.

Obredje zaženemo počasi, z recimo tremi ponovitvami vsake vaje, številnost ohranjamo teden, nato preskočimo za dve enoti, do skrajne točke 21 ponovitev vsakega obreda. Več ni potrebno, nam je rečeno.

Ko sem vnaprej zvedel, da bo delavnica trajala štiri ure, so se mi skoraj čakre zaprle. A ko smo delali, je bilo od telesa do telesa potrebnih toliko popravkov Žitnikove, da bi samo o njih Jonathan Franzen lahko napisal Popravke II. Nekateri smo imeli težave z iztegom nožnih paličic, drugi s hrbtenico, medenico, tretje so imele poporodne zagate, pa prešibka zapestja. Vsaka vaja je imela tudi obvod, prilagoditev v lažjo izvedbo, včasih tudi to ni pomagalo.

Preplet

Sem pa eno res lepo slišal. Obredi so gibi, gibi v prepletu z dihom. V plesnem prepletu, dih je kot plesalec, gib plesalka, ki mu sledi. Dih skozi nos. Nosni filter. Pri meni okosmateno zelo gost.

Med obredi smo zakuhali, se med njimi ohlajali, pa zlagoma napredovali. Krepili trebušni center, nožne končiče bodisi stegovali v špičke ali krčili v krampke, ročne prste krečili v čim zanesljivejšo oporo. In poskušali ujeti idealno sožitje diha in giba.

Ko se človek nečesa prvič uči, je jasno, da bo vse skupaj z urami, dnevi pozabil. Zato smo si pomagali s skriptami.

Obredi imajo eno pomembno lastnost. Da jih je najbolje početi že zjutraj. In eno slabo. Da jih je najbolje opraviti zjutraj. Po ogrevanju, po použitju kozarca vode, nikakor mrzle, pač mlačne, morda s kapljo limone.

Postopoma, vsak dan, z največ enodnevnim izostankom, vaje nam nikdar ne smejo biti v breme, nikdar se ne smemo napenjati, še manj obupati. Tudi če nikdar ne pridemo do 21 ponovitev, ni usodno, bolje je vsak dan opraviti manj, kot kampanjsko več obredniških seans. Oblečeni naj bomo ohlapno, če je mogoče, kar se zdi komaj izvedljivo, naj bi obrede gojili na prostem, sicer vsaj v prezračenem prostoru.

Prvi obred pospeši pretok energije v telesu, okrepi čustveno stabilnost in moč, z njim si rečemo: »Jaz sem poln energije.« Drugi pospeši vrtinčenje vseh čaker in: »Moje misli so bistre in čiste.« Tretji dviguje razpoloženje in pogum, odpira nas tako telesno kot duhovno in: »Jaz sprejemam in sem prilagodljiv.« Četrti je obred stabilnosti, ozemljitve, moči: »Jaz sem uravnotežen in močan,« in peti, najteže izvedljiv, pomeni dvig energije, pomirja, prinaša ugodje, daje občutek moči in motivira: »Jaz sem pozitiven in motiviran.« Tu nekje je eden od nas rekel: »Jaz sem novinar.« Sem se eni soobrednic zdel od začetka sumljiv.

Doma mi niso pripisovali, da bom zdržal do konca. Pa sem, po opravljenih obredih smo se učili jogijskega dihanja, umirjanja, dihanja s trebuhom, prsnim košem, ključnico, prehajanjem na hrbtišče, na stranski, rebrni del. Tu sem se počutil precej zgubljenega.

Shranjevanje

In kot se zgodi skoraj z vsakim življenjem, se je tudi naše srečanje končalo. S položajem trupla, v katerem smo se znebili, se zdi, svoje teže, hkrati pa je to pomenilo, da telo shranja vse podatke, ki so se v njem z ukom nakopičili. V zadnji četrtini delavnice je prostor napolnjevala ambientalna muzika.

Malo sem se bal, da bi se mi zgodilo kot onemu Bradfordu, ki ga po vrntivi s planote ni nihče prepoznal. Kaj, če se vrnem domov, pa me, tujca, ne spustijo v hišo? Pa me je soseda pomirila, da ob 21. uri zgledam natanko tako, kot sem ob 17. Če ne še slabše, sem si priznal, bolščeč v ogromno ogledalo na eni od sten. Učinki kajpak niso hipni, pač zavezani disciplini, postopnosti, rigoroznosti, pa treba je biti tudi prizanesljiv do sebe, vsaj temu sledim že vse življenje.

Eno so učinki, neposredno-posredni, so pa tudi stranski. Če imate visok krvni tlak, multiplo sklerozo, Parkinsonovo, vrtoglavico, če vas božje meče, če ste v blagoslovljenem stanju, kila, čir, obolenje medvretenčnih ploščic, otrdelost vratu, nog, rok … Seznam, kdaj se pred srečanjem s tibetanci (z malo) odpravite na posvetovalni obred z zdravnikom, je dolg. V prvih dneh lahko obredi, ki spodbujajo pretok krvi, izredno pospešijo razstrupljanje telesa. Lahko se vas lotijo glavoboli, vam potemni urin, uriniranje je lahko pekoče, smrdeče. Tudi neprijetnost znojenja se lahko potencira. Pa driska, vetrovi, na drugi strani zaprtost …

A ko zapuščaš svoje zahodnjaško telo – ki posluša blagodejnost glasbe in jogistkinega glasu, misli, ki jih vsi poznamo, za katere vsi vemo, samo spomniti nas je treba nanje –, na morebitne zagate truplo ne misli. Zlasti ker si v Vito prišel, da bi obredje potekalo pravilno.

Ko smo končali, sem za trenutek pomislil, ali bomo vsemu skupaj zaploskali. Bilo bi bizarno. Si pa bomo lahko, če bomo, bodo oni, ki so na delavnico prišli z resnimi nameni, vztrajali.

Helena Žitnik bo najbolj vesela, če bo čez tedne, mesece po telefonu zaslišala znano ime, a glasu ne prepoznala. Ker bo pomlajen. Ker bo desnosučnost v polnem teku. Če bodo obredi obrodili sadove, bom sam za imenom in priimkom že zelo kmalu dodal – ml. ali vsaj jr.

Doma so me prepoznali. In ker besedilo morda bere tudi mladina, pod črto omenim, da obstaja še šesti obred, obred popolnega zadrževanja energije, pri moških izogibanje trosenja spolnih trosov. Z eno besedo, šesti obred zahteva celibat. Bilo je omenjeno, globlje razprava ni šla.

Dobili smo popolno predstavitev, ali jo bomo zaigrali ali pravilno odigravali, pa je odvisno od nas samih.

Grega Kališnik