Sanskrt je neposreden potomec še starejšega jezika, v katerem so bile napisane Vede. Jezik se je ohranil po zaslugi brahmanov, elitne kaste duhovnikov in izobražencev, ki so imeli za posebno nalogo varovati jezik. Za njih je bil namreč sanskrt razširjena božja beseda, s katero je stvarnik ustvaril vesolje. Sanskrt velja za sveti jezik.
Barbara Habič Pregl, učiteljica joge in založnica pravi, da sanskrt izraža strukturo sveta, njegov zven ima transcendentni učinek, povezuje nas z metafizičnim. Indijci verjamejo, da je pot k odrešitvi možna tudi skozi sveti jezik. Od tod izvira tudi moč manter.
Čeprav tako geografsko in zgodovinsko ločena, pa sta si, zanimivo, slovenščina in sanskrt v marsičem podobna. Po besedah Jana Makaroviča, slovenskega psihologa, filozofa in doktorja sociologije, je slovenski jezik mnogo starejši, kot nas učijo v šoli.
V eni od izdaj Misterijev je zapisano, da so sanskrtu podobni vsi slovanski jeziki, slovenščina pa še posebno. Ruski znanstvenik in zgodovinar Anatolij Kljosov celo trdi, da je bila slovanska kultura tista, ki je odšla v Indijo in tja prinesla jezik in Vede. Obstaja namreč genetska povezava med Balkanom, Baltikom in Indijo, stara vsaj 10.000 let.
Tako za sanskrt in slovenščino je značilna dvojina, ki v jezikih ni posebno pogosta. Slovenščina ima šest sklonov v treh številih in treh osebah – tako kot sanskrt (ki ima še vsaj en sklon več), tudi glagoli se spregajo v vseh omenjenih oblikah. Najzanimivejši pa so koreni mnogih besed ali kar cele besede, ki so v sanskrtu in slovenščini (ali njenih narečjih) praktično enaki. Verjetno najbolj znana je beseda Vede, najstarejši znani tekst, ki je napisan v sanskrtu. Vede pomeni vedenje, znanje – enako kot v slovenščini. Poglejmo si še nekaj primerov: