Uporabne teme s področja komunikacije, joge in razumevanja telesa in uma.

Zakaj misliš, da joga (še) ni zate?

»Joga je zame preveč umirjena. Jaz sem človek akcije, potrebujem da se mi dvigne pulz, da po vadbi čutim utrujenost mišic, da vem da sem nekaj naredil zase… Enostavno ne morem misliti na to, kako diham, kaj čutim… Pa saj tako običajno ne občutim nič posebnega.« Takole mi ljudje pogosto pojasnijo, zakaj joga ni za njih.

Torej, kaj zares potrebujemo: akcijo ali umirjanje?

Oboje. Uravnoteženje. Usklajenost.

Mnogo ljudi ljubi izzive in preizkuse svojih sposobnosti, premikanje meja. Zanje je to dobra vrsta stresa, ki jim prinaša zadovoljstvo in koristi. Mnogo ljudi trdi, da odlično delujejo le pod pritiskom; v stresu so, ko nimajo kaj početi. Ležanje na plaži, sedenje v parku, nekaj minut umirjenega diha, ležanje v truplu na koncu prakse joge… To je zanje stresno!

S stresom so zasvojeni. Tudi raziskave potrjujejo, da smo od stresa lahko odvisni. Ne samo psihološko, tudi kemično. Možno je, da ljudje postanejo zasvojeni z adrenalinom, ki se izloča med stresnim odzivom telesa. Naval adrenalina jim prinaša ugodje. In ko pridejo na jogo, učitelj od njih hoče ravno nasprotno: umiritev, poslušanje telesa, opazovanje misli… Ah, kako naporno! Doživijo neke vrste abstinenčno krizo.

Tisto, čemur se najbolj upirate, je dejansko tisto, kar vam lahko prinese največjo osvoboditev.

S konstantnim stresom se izčrpavajo. Ko nekje izvejo, da bo treba poskrbeti zase in obvladati stres (običajno od zdravnika, ko se oglasi telo), se vpišejo na tečaj joge. K celotni stvari pristopijo z napačnim razumevanjem stresa in kako se ga učinkovito lotiti. Pogosto ljudje govorijo o stresu kot o mlečni kislini v njihovih mišicah, ki jih je treba samo pretegniti. Seveda je ena od prednosti joge prav sproščanje mišične napetosti, vendar je to le omet, ne pa trden temelj zidu, na katerem se omet nahaja. Vadbe joge se vse prevečkrat osredotočajo zgolj na fizični vidik prakse, po načelu »no pain – no gain«. Kot bi trenirali za maraton!

Ampak v jogi ni tekmovanja. Jogo delamo zato, da smo v trenutku, tukaj in zdaj. Ko se počutimo dobro, delamo več, ker nam pač tako ustreza. Ko se ne počutimo dobro, delamo manj, drugače, tisto kar rabimo. Če tega ne upoštevamo, si škodimo. Toda, če ne znamo (ali nočemo) zaznavati telesa, kako naj se pravilno odločimo? Torej je zaznavanje telesa in občutij osnova.

Da se razumemo: nič ni narobe s kardio vadbo; z gibanjem, ki dvigne pulz, požene kri po žilah, kjer se zadihamo in krepimo moč in vztrajnost mišic. Ker pa ima vsaka stvar na tem našem ljubem svetu tudi drugi pol, ga moramo upoštevati, če želimo živeti uravnoteženo. Vse v kozmosu deluje po principu polarnosti: dan in noč, rojstvo in smrt, vroče in hladno, ogenj in voda, moško in žensko, pozitivno in negativno, aktivno in pasivno, um in srce, širjenje in krčenje, aktivnost in umirjenost, jing in jang… Cela igra življenja je pravzaprav usklajevanje obeh polov, iskanje ravnovesja med njimi.

Tu pride na vrsto joga. V današnjem norem, hitrem, tekmovalnem, preobremenjenem in navzven usmerjenem svetu, kjer razmetavamo svojo energijo vsepovprek, je joga tisti drugi pol, ki prinaša umirjanje, pot navznoter, iskanje svoje lastne oaze miru, kjer ne tekmujemo z nikomer, kjer ustvarjamo energijo in jo zavestno usmerjamo.

Še več hitrega gibanja, telovadbe brez zavedanja diha in sebe ter krepitve zategnjenih mišic nas ne spravlja v ravnovesje. Priliva le olje na ogenj izčrpavanja telesa in energije. Že Einstein je dejal, da je norost delati stvar znova in znova in pričakovati drugačen rezultat.

Dejansko je tako, da bi tisti, ki jim joga najbolj smrdi, od nje imeli največ. Le da verjetno čas še ni dozorel.