Vsak mesec izberem eno od vprašanj s področja komunikacije, joge ali razumevanja telesa in uma ter nanj odgovorim v blogu.

Kako me je Slavnik naučil razumeti ljudi s fobijo

Rada kolesarim po poteh, kamor avtomobili ne morejo. Ali vsaj ne vozijo pogosto. Tako sva se z možem prve tople pomladanske dni odpravila s kolesom na Slavnik. Aprila se prebuja narava, na plan pa prilezejo tudi kače…

Kače mi nikoli niso bile všeč. So bile priložnosti, ko bi jih lahko pobožala, si jih dala za vrat, pa sem bila čisto zadovoljna, če sem zgolj opazovala druge, ko to počnejo. Nisem imela slabih izkušenj s kačami, le nekako nismo za skupaj. Nisem se jih bala do te mere, da bi imela fobijo in bi mi strah pred njimi krojil življenje – do tistega dne na Slavniku.

Med spuščanjem navzdol po gruščnati cesti mi je pot prekrižala vsaj meter in pol dolga zverina. Ustrašila sem se nepričakovane ovire, odreagirala nespametno in s koleni zarila v grušč točno zraven kače… Stiske, zmede in strahu – vse to sem občutila naenkrat – ne morem opisati. Mislim, da še nikoli v življenju nisem in tudi ne bom tako hitro zajahala kolesa in prevozila pol kilometra, kot sem ga takrat. Kljub polomljenemu sedežu in raztrganim kolenom. Na ta dogodek me bo celo življenje spominjala brazgotina na kolenu.

Ko se je koleno zacelilo, me je vleklo na nove kolesarske dogodivščine. Toda, že prve metre moje prve post-travmatske ture, ki so potekali še po asfaltu, enostavno nisem več poznala svojega telesa. Glava me je začenjala boleti že na poti tja, zdaj pa je glavobol postajal že resnično zoprn, v želodcu mi je bilo slabo, v nogah ni bilo moči. A sem vztrajala. Bolj ko sem se bližala točki, kjer pot zavije v gozd, slabše sem se počutila. Telo se je upiralo. In ko sem dejansko zapeljala v gozd, se je prava groza šele začela. Moj pogled je bil ves čas usmerjen samo v tla in preverjal, če je kje slučajno kakšna kača! Vsaka korenina je bila kača. Vsaka veja na tleh je bila kača. Vse kar je bilo podolgovato in temno, je bilo kača! Kakšen pekel! Kako utrudljivo! Kaj se dogaja z mano?

Prvič v življenju sem na lastni koži doživela fobijski odziv. Moj varovalni mehanizem strahu se je sprožil in deloval močno pretirano, čeprav ni bilo resnične nevarnosti. Blokiral me je, nič drugega v tistih trenutkih groze zame ni obstajalo. Moja sproščenost, samozavest, moč so izginili. Že sama misel, da bi kolesarila ali se sprehajala po gozdu, mi je vzbujala grozo. »Tako pa ne bo šlo naprej,« sem pomislila, ko sem sedela »na varnem« v najbližji hribovski koči.

O fobijah sem seveda marsikaj vedela. V času mojega šolanja na področju nevrolingvističnega programiranja sem poslušala o strahovih in fobijah. In mislila, da jih razumem. Ne, nisem jih. Šele zdaj jih razumem. Šele zdaj zares razumem ljudi, ki se vsakodnevno borijo s strahovi pred oprtim in zaprtim prostorom, pred živalmi, višino, neurjem, insekti in pajki, krvjo, vodo, drugimi ljudmi… Fobij je veliko. Z močnimi strahovi ali fobijami se spopada vsak deseti človek, nekatere študije govorijo celo o večjem številu.

Strah je eno od petih osnovnih čustev in je koristen. Varuje naše zdravje in življenje, saj nas pripravi na primeren odziv pred prežečo nevarnostjo. Kadar se želimo izogniti prometni nesreči, vozimo po predpisih in bolj pozorno. Kadar se ne želimo osmešiti pred javnostjo, se na nastop pripravljamo. Če ne želimo zdrsniti v gorski prepad, hodimo po uhojeni planinski poti. Naš varovalni mehanizem opravlja svoje delo.

Ko pa se varovalni mehanizem sproži tudi kadar ni resnične nevarnosti, govorimo o anksioznih motnjah. Strah vstopi v naše življenje v tej meri, da ovira našo sproščenost, samozavest, zdravje, skratka ovira naše delovanje. Iz povsem običajne zaskrbljenosti lahko preraste do paničnih reakcij in fobije. Fobija je torej močan, vztrajen in pretiran strah pred nekim objektom ali situacijo. Tako močno vpliva na nas, da se sploh ne usedemo več za volan, se izoliramo od ljudi, ne hodimo v gore… In tudi jaz se najbrž nikoli več ne bi usedla na gorsko kolo, če ne bi ukrepala.

S kolegico, tudi NLP-jevko, sva naredili t.i. time-line tehniko, eno od metod iz bogate orodjarne NLP-ja. Udeleženci NLP treningov jo spoznajo na drugi stopnji treningov, v sklopu NLP Mojstra. In je delovala. Takoj. NLP mi je še enkrat več pomagal.

Prepričevanje, da je strah nesmiseln, ne pomaga. Odziv na fobije namreč ni logičen in racionalen, ampak čustven. Človek, ki ga muči fobija, je povsem normalen in racionalno ve, da ni ogrožen in da je njegov odziv nesmiseln, a si ne more pomagati. Vseeno pa strah globoko vpliva na njegovo vsakdanje življenje. Na daleč se izogiba vsem možnim situacijam, kjer bi svoj strah lahko doživel, kadar pa se z njim mora soočiti, mu povzroči nevzdržno psihično trpljenje. Preverjeno na lastni koži.

Stanje živčne napetosti, ki jo strah povzroča, se odrazi tudi na našem telesu in pomembno vpliva na naše zdravje. Poruši ravnovesje v telesu in optimalen energetski pretok. Občutimo psihično napetost, tesnobo, razdražljivost, moteno koncentracijo, razbijanje srca, potenje, težko dihanje, bolečine, slabost, nespečnost. Preverjeno na lastni koži.

Kač še vedno ne maram. Toda od tistega aprila na Slavniku sem naredila že nešteto kolesarskih tur in sprehodov po gozdu. In se neštetokrat zahvalila sebi, da sem si podarila izkušnjo spoznavanja NLP-ja in njegovih močnih orodij.

Poskrbite zase. Bojte se le tistega, kar vas dejansko ogroža.

Kako me je Slavnik naučil razumeti ljudi s fobijo

Deli članek naprej

Kontakt

Spremljajte nas

Zadnje novice

Spletni piškotki